image

V Sloveniji so pogosto izgovorjene besede »ti se samo uči« naredile veliko škode

Mateja Bizjak
Intervju (prepis), čas branja: 8 min

Družinska podjetja so pred enakimi izzivi kot vsa druga mala in srednja podjetja, dodana pa jim je še skupina izzivov, ki izhaja iz samega družinskega lastništva in zapletenosti odnosov v družini

Psihoterapevtka in delovna terapevtka Tanja Breznik meni, da je v Sloveniji veliko odnosov celo odlično funkcionalnih, a včasih odtujenih, saj med družinskimi člani ni občutka povezanosti in s tem posledično sprejetosti.Če pa tega občutka ni, nam tudi ni v interesu vlagati svoj čas in trud nekam, kjer to ni cenjeno ali je samoumevno. Ocenjuje, da podjetja v tujini zaradi zavedanja, da kakovostni odnosi ustvarjajo močnejše podjetje,pogosteje posegajo po svetovanju kot v Sloveniji.

V pogovoru o psihoterapiji in družinskih podjetjih nam je Breznikova med drugim zaupala nekaj nasvetov za čim boljše odnose v družinskih podjetjih, med katerimi na prvo mesto postavlja korektnost.

Družinska podjetja imajo pomemben delež v slovenskem gospodarstvu, kjer se njihova vloga še povečuje. Na podlagi tega bi verjetno lahko rekli, da so odnosi v slovenskih družinskih podjetjih (in družinah) precej dobri?

Seveda se njihova vloga povečuje, saj so iz malih delavnic zrasli v kakovostna podjetja, prepoznana v Sloveniji in nekatera tudi v svetu. So pa tudi taka, ki so ostala tam nekje zadaj.


Moje mnenje je, da je v Sloveniji veliko odnosov, tako v družinah kot tudi v družinskih podjetjih, funkcionalnih, lahko celo odlično funkcionalnih, a včasih odtujenih. Med družinskimi člani ni občutka povezanostiin s tem posledično sprejetosti. Ko se ustanavlja podjetje, se ves čas in energija usmerjata v razvoj in rast podjetja. In na koncu dneva zmanjka časa, fizične moči, miselne energije, čustev za odnos z otroki.Otrok pa potrebuje od očeta ali mame – odvisno od tega, kdo je gonilna sila podjetja – dosti več, kot da je umit, nahranjen, oblečen, po možnosti v najboljše tržne znamke tega sveta. Potrebuje varnost, sprejetostin pripadnost, ki se štejejo za osnovne gradnike, da zrastemo v zdravo osebo. In tukaj se lahko zatika. In zato je velikokrat težko prenesti podjetje na naslednjo generacijo. Če nimamo občutka varnosti, sprejetostiin pripadnosti, nam ne bo v interesu vlagati svoj čas in trud nekam, kjer to ni cenjeno ali pa je celo samoumevno. Ko se ob nekom počutimo varne, sprejete, šele takrat bo nastal občutek povezanosti. In ker smoljudje socialna bitja, je za nas eksistencialnega pomena, da imamo ta občutek, občutek povezanosti. Prenos je lahko težak tudi zato, ker imajo nekateri starši nerealna pričakovanja do svojih otrok – prevzemnikov.Potem so tu lahko še stare zamere, nezaupanje in še bi lahko naštevali. Človek je res kompleksno bitje in ne more se poenostaviti. Vsako podjetje je knjiga zase

Če nimamo občutka varnosti, sprejetosti in pripadnosti, nam ne bo v interesu vlagati svoj čas in trud nekam, kjer to ni cenjeno ali pa je celo samoumevno.

Pravite, da imajo družinska podjetja ne le finančno, ampak tudi čustveno bilanco, ki nemalokrat odločilno vpliva na to, kako se bo podjetje razvijalo, pa tudi, ali in kako uspešen bo prenos na naslednjo generacijo ...

Zavedati se je treba, da je bila generacija, ki je gradila in ustvarjala sedanja družinska podjetja, vojna ali prva povojna generacija in da so to travmatizirani otroci. Nepredelani zgodovini se pač ne moremo izogniti.Ko vas piči kača, se boste ustrašili zvite vrvi v travi. Nekateri so imeli več sreče in več podpore, nekateri manj, vsem pa je bil tako ali drugače omajan temeljni občutek varnosti. Varnost, sprejetost in pripadnost,kot sem že omenila, so temelji za zdrav razvoj človeka in posledično tudi uspeha, samozavesti in ponosa. Vsi hrepenimo po tem in bomo naredili vse, da se neprijetni občutki ne bodo pojavljali. Perfekcionizem nidomena izdelave izdelka, ampak stvar odnosa. Z drugimi besedami, ko govorimo o občutku varnosti, bomo naredili vse, da povrnemo ta občutek. Takrat se bomo zaščitili z obrambnimi vedenji, ki smo se jih nekoč naučili.In takrat so bile te obrambe zelo smiselne, pomembne in koristne. Ko otrok ne čuti varnosti, se nauči kontrolirati. Nadzoruje tisto, kar zmore – vedenje, čustva, dejanja, misli, tako sebe kot drugih. Ko pa ta temeljnanevarnost mine, je treba to travmo ali ta primanjkljaj predelati, se potolažiti, razbremeniti in osredotočiti na to, kaj nam je pomagalo, da smo se »izvlekli«. Kaj je naš del in kako nam je okolica pomagala pritem, da smo se rešili iz težkega obdobja. To so naši viri, ki nam jih nihče ne more vzeti. In če jih živimo in krepimo ter jim dodamo še zavedanje svojih potencialov, ki jih kot posamezniki imamo, je to zmaga. Boljpomembno od tega, kaj nimamo ali nismo, je, kaj imamo in kdo smo ter kako to čuvamo in negujemo. Iz tega lahko črpamo varnost, pogum, samozavest, ponos. In za ta proces potrebujemo čas.

Varnost, sprejetost in pripadnost so temelji za zdrav razvoj človeka in posledično tudi uspeha, samozavesti in ponosa.

Na katera znamenja morajo biti v družinskih podjetjih posebej pozorni? Znamenja, ki opozarjajo, da imajo težavo z medosebnimi odnosi, ki vpliva na delovanje podjetja ...

Človek je zelo kompleksno bitje (telesno, duševno, duhovno, socialno, ekološko) in že s telesnega vidika, ko strah vpliva na naše možgane, pusti v njih določene posledice. Ko so naši možgani preplavljeni s strahom,bomo vedno ravnali po istem kopitu. Če nas je strah, se ne moremo učiti novih stvari, ker smo usmerjeni v to, kako bomo ušli iz situacije, ki nam povzroča strah. Vedno bomo uporabljali iste strategije reševanjatežav. In če pogledamo nazaj, so ustanovitelji podjetij morali preživeti, saj so zrasli v duhu časa velikega pomanjkanja, tako varnosti kot blaginje. Zato so izdelali zelo dobre preživetvene strategije. In takratso bile te strategije najbolj učinkovite. Sedanje generacije smo se rodile v dobi obilja in preživetje je zamenjala kakovost življenja. In tukaj je tudi eno od jabolk spora. Kje in kako najti pravo mero med delomin zasebnostjo? Največ konfliktov pri prevzemih opažamo v tem, da starši nočejo spustiti nadzora, prevzemniki pa ne želijo delati tako kot starši. Starše je strah, da bo podjetje propadlo, če se ne bodo žrtvovali.Otroke pa je strah, da bodo propadli sami – zboleli, izgoreli. Želijo si delati v podjetju ali prevzeti podjetje, vendar delati tako, da bo poleg dela in spanja ter anesteziranja stresa, bolečin in strahu prostortudi za kakovostno življenje. Želijo delati tako, da bodo imeli ravnotežje med delom, prostim časom in skrbjo zase.

Sedanje generacije smo se rodile v dobi obilja in preživetje je zamenjala kakovost življenja. In tukaj je tudi eno od jabolk spora. Kje in kako najti pravo mero med delom in zasebnostjo? Največ konfliktov priprevzemih opažamo v tem, da starši nočejo spustiti nadzora, prevzemniki pa ne želijo delati tako kot starši.

Kako se lotiti reševanja takšnih težav? Medtem ko podjetja uporabljajo povezovalne team buildinge, je v družinskih podjetjih ekvivalent za to nekakšna družinska terapija po vzoru zakonske svetovalnice ...

Poleg tega, kako se lotiti reševanja, je pomembno vprašanje, kdaj se tega lotiti. S kolegi opažamo, da se podjetniki lotevajo prepozno. Z leti se nabere veliko slabih spominov in izkušenj, želijo pa takojšnjo rešitev.Ni težava predati podjetje, v katerem so med družinskimi člani dobri odnosi, kjer so med seboj povezani in se znajo dobro »skregati«. Na kratko to pomeni, da prepir ali konflikti niso težava, ker so usmerjeni vspremembe oziroma rešitve. Prepir postane težava, ko nas je strah prepiranja oziroma konfliktov. To pa je takrat, ko se pri prepiranju uporabljajo vedenja, s katerimi posameznik sebe zaščiti – gre v obrambo. Tavedenja niso konstruktivna, ampak destruktivna (napadanje, kritiziranje, prezir, destrukcija). Takrat oseba iz strahu čezmerno reagira ali pa se zapre vase. V obeh primerih ni več odnosa. Ni več jaz in ti. Tukajje psihoterapija odlično orodje za osvobajanje starih vzorcev in gradnjo novih. Žal pa je psihoterapija proces, za katerega je potreben čas, da se v naših možganih naredijo nove nevronske povezave. Ljudje globokov sebi vedo, da določena vedenja – ko, recimo, kričijo, ko jim kontrola začenja popuščati ali ko uveljavljajo moč in so destruktivni – niso dobra in jim za to ni vseeno. Vendar ne znajo drugače oziroma se niso naučilidrugih vedenj. Psihoterapija je načeloma usmerjena tudi v učenje.

Zato je dobro, da gredo starši na terapijo že prej, preprosto zaradi sebe. Da pridejo v stik s seboj, čustvi, potrebami, z željami in ta znanja, ki jih skozi terapijo dobijo, generalizirajo v druge odnose, odnose spartnerjem, z otroki, sorodniki, zaposlenimi, prijatelji.

S kolegi opažamo, da nekaterim podjetnikom zmanjka potrpežljivosti in vztrajnosti za delanje korakov. Nekateri podjetniki imajo nerealna pričakovanja; od tega, da bodo po petih srečanjih tako ali tako že vse rešili,do tega, naj se drugi spremenijo in bo potem vse lepo po starem. Pa je to dosti bolj kompleksno.

Ni težava predati podjetje, v katerem so med družinskimi člani dobri odnosi, kjer so med seboj povezani in se znajo dobro »skregati«.

Koliko je v svetu svetovanj za izboljšanje odnosov v družinskih podjetjih in koliko pri nas?

Duh podjetništva je v Sloveniji skozi zgodovino presahnil. S tem je presahnila tudi tradicija prenašanja podjetij na naslednje generacije. Nekoč se je že zelo zgodaj otrok (največkrat sin) od očeta začel učiti obrti,ki je lahko rasla. Veliko časa je preživel tudi na očetovem delovnem mestu. Začel je z lažjimi deli in nadaljeval do samega končevanja dela. Pri 18 letih je bil že skoraj samostojen. Njegova samozavest in ponossta bila močna. V Sloveniji so pogosto izgovorjene besede »ti se samo uči« naredile veliko škode. Tudi zaradi tega veliko mladih ni pravočasno vpetih v posel staršev. V tujini je spoštovanje tradicije in dela precejšnje.In mladi v svojo identiteto že zgodaj vpletejo delo v podjetju. To ne pomeni, da v tujini ne uporabljajo svetovanj. Se mi zdi, da celo bolj, saj obstaja zavedanje, da kakovostni odnosi delajo delo in podjetje močnejšein so zato še bolj zavzeti za osebno rast. Tako poleg coachev vključujejo psihoterapevte, delovne terapevte ...

V tujini je spoštovanje tradicije in dela precejšnje. In mladi v svojo identiteto že zgodaj vpletejo delo v podjetju. To ne pomeni, da v tujini ne uporabljajo svetovanj. Se mi zdi, da celo bolj, saj obstajazavedanje, da kakovostni odnosi delajo delo in podjetje močnejše in so zato še bolj zavzeti za osebno rast.

Kako naj se podjetje sploh loti izbire svetovalca?

To je kompleksno vprašanje, ker je odvisno od potreb podjetja. Pri nekaterih so dovolj Jaka Vadnjal in njegovi kolegi s področja prenosa podjetja, seveda s strokovno usposobljenim odvetnikom. Pri drugih se zaplete inje že potreben coaching ali psihoterapevt. V mojem svetu je še vedno najboljše priporočilo, ker papir oziroma internet vse preneseta. Pa tudi to ni zagotovilo, ker je poleg strokovnosti pomembno, ali nam določennačin ustreza

Kako v primeru družinskega podjetja potegniti jasno ločnico med zasebnim in poslovnim delom oziroma ju primerno uravnotežiti?

Tukaj se prepletata dve stroki, delovna terapija in psihoterapija. Velik poudarek v delovni terapiji je na uravnoteženju dela, prostega časa in skrbi zase. To je zagotovilo za zdravje in ob dolgotrajnem porušenju tegaravnotežja nastane bolezen. Kot vidite, sta prosti čas in skrb zase razdeljena. In pri podjetnikih se tukaj največkrat zaplete. To je dobro najprej osvetliti in ozavestiti. Včasih je zavedanje dovolj, da posameznikizačnejo delati spremembe in razmejevati poslovno od zasebnega. Kadar pa se ustavi, lahko psihoterapija dobro podpira to temo, kjer se osvetljujejo prepričanja, strahovi, prepovedi, sabotiranja, zavedanja vzorcev,ki se lahko tudi generacijsko prenašajo. To ne pomeni, da so ljudje nesposobni ali slabiči, ker ne zmorejo razmejiti in morajo poiskati strokovno pomoč. V mojem svetu so te osebe, ki se tako lotijo dela na sebi,zelo močne in pogumne, saj moraš biti zares pogumen, da pogledaš na področja, na katerih je čutiti strah.

To ne pomeni, da so ljudje nesposobni ali slabiči, ker ne zmorejo razmejiti in morajo poiskati strokovno pomoč. V mojem svetu so te osebe, ki se tako lotijo dela na sebi, zelo močne in pogumne.

Ali nam lahko predstavite nekaj nasvetov oziroma vodil za čim boljše odnose v družinskih podjetjih?

Če nimamo časa za odnos, ga tudi ne moremo izboljšati. To pomeni, da si moramo za odnos vzeti čas , s čimer ustvarimo priložnost za stik in delitev sebe z drugo osebo. Zelo dragoceno in v zadnjem času premalocenjeno je izkazovanje hvaležnosti . Ko nehamo biti v stiku s hvaležnostjo, zapademo v samoumevnost. Tako si postanemo samoumevni in tudi drugi so za nas samoumevni. Velik poudarek pri podjetnikih je tudiučenje reševanja konfliktov in upravljanja jeze . Ko pride do težave ali napake, nihče na tem svetu nima pravice na nikogar kričati ali ga žaliti – in tu se dela velika škoda. Spodbujati v podjetjih korektnost.Tam, kje so člani zelo različni ali sprti med seboj, je treba vzpostaviti kulturo korektnih odnosov . Ni treba, da se imajo člani družine radi, morajo pa biti korektni. To zadnje se mi zdi nasploh najboljpomembno. Psihoterapija sama po sebi je predobra za patologijo, je nekoč rekla moja supervizorka Jana Rijavec, in res je, je strokovno sredstvo za preventivo zdravja, za osebno rast, za razvoj resursov in potencialov,za razvoj posameznika v kulturno, kritično in politično korektno osebo.